Kadar se v Sloveniji govori o transportu, se običajno ne omenja logistika kot celokupna gospodarska panoga, temveč se večinoma osredotočamo zgolj na nekaj aktualnih tem. Na slabo stanje našega letalskega prevoznika, ki je premajhen, da bi bil lahko konkurenčen velikim družbam za prevoz potnikov. Na Luko Koper in njene težave pri povečevanju poslovanja zaradi še vedno neizgrajenega drugega železniškega tira, ki bi edini lahko omogočil, da bi se logistika izjemno povečala. Nenazadnje pa radi govorimo tudi o težavah naših tovornjakarjev – o slabih cestah, visokih cenah goriva in vsem drugem, zaradi česar so pogosto nekonkurenčni in včasih tudi prisiljeni v stavke.
Da bi logistika, ki pri nas zaposluje kar lepo število ljudi, lahko omogočila tem ljudem boljše pogoje dela ter hkrati tudi zagotovila še več delovnih mest, je dejansko potrebno zgolj eno: posodobitev infrastrukture. Slovenska logistika vedno znova opozarja, da si želi širitev, da želi zaposlovati, da želi prepeljati več tovora – vendar jo pri tem vedno ustavi slaba infrastruktura, za katero bi morala poskrbeti država. Res gre za velike projekte, ki so povezani z enormnimi stroški, a vsi tisti, ki se ukvarjajo s transportom, so prepričani, da bi se ti vložki hitro povrnili. Še en tir, ki bi vodil z Obale proti notranjosti Slovenije, in avtocesta, ki bi vodila od Koroške do Dolenjske, bi naredila veliko tako za logistična podjetja kot tudi za državljane – nenazadnje je treba priznati, da je pri nas še vedno nekaj regij, ki jih tako slaba cestna kot železniška povezava ovirata pri razvoju.
Slovenska logistika si tako ne želi razvoja infrastrukture zgolj zaradi lastnih kapitalističnih teženj, temveč je treba priznati, da bi bilo izboljšanje v korist celotne države oziroma v korist vseh državljanov. In prav zato je težko razumeti, da se stvari tako počasi premikajo (oziroma stojijo). Ko bi bila transportna podjetja tako počasna kot odločitve o izboljšanju infrastrukture, bi Slovenija že davno obstala.